Sveti bes [Slovenian translation]

Njen duh je svoboden

z drugimi otroci

blatnimi rožicami

želi doseči sonce

in objeti ga kot brata.

Šepeta ji skrivnosti

o deželi za ogledalom

če verjameš v bajko

se ni zaman izpredla

dolga je tvoja proga.

Z druge strani

čaka več od vrča

tvoje oči so krila

vodijo te povsod

dotakni se z dlanjo prsi.

Ni to utripajoče srce, ne,

to sanje sramežljivo

trkajo zunaj

da jih spustiš noter

tvoji prsti so čopič.

Obarvaj ljudi, ki se bojijo

da s temperamentom

črne tempere

udahnejo cvetni prah

in se ponovno rodijo.

Takrat bodo imeli voden pogled,

oprosti jim, narisala boš sebi spet nasmeh.

Tisoče kresnic ta

večer so tvoji žarometi

tako je lahko leteti ko si otrok

naj lebdijo sanje

preko zaspalih ulic.

Deževna glasba nocoj izbira,

da boš ti ta

z notami rosnimi v laseh

obleci kostim iz tila

in že bos modra vila.

S pogledom oživljaš lutke

naslednji trenutek

ti tvoj medvedek reče:

čakal sem te, vodim te

tja kjer ne poznajo vzdihljajev.

Skok visoko nad streho,

in lej vaju na repu zvezde,

s šapico trga nebo.

Kam vodiš me, medvedek,

ne vidim te, lutkica.

Oblakov polne trepalnice,

stoj, vidim žerjavice

ali to sveti ljudem lice

na stotine stotine ljudi

leti proti nama.

Na čelu povorka

tam sta ata in mama

kot veter lahkotna

koktajl smeha in joka

koraka z njima.

Bleščeča kot nikdar ni bila

in zdaj jim oprošča, da so odšli.

Tukaj je toliko lepše

vse je polno sreče in pesmi,

a naenkrat, vse se trese.

Za gorami, dviga se

grda glava velikana

vsi ljudje okrog nje postanejo

ljudje iz dima in izginjajo.

Ostane sama.

I takrat v obrazu hudobnega velikana

prepoznajo obraz svojega strica

in na koščke razpoči slika.

Koščki razbite domišljije

se zarijejo v oči

pečejo in končno vidi

isto kot vsako noč

ogromno telo nad sabo.

Dehtenje z duhom žganja

hrapavi jezik od katerega

se naježi, a povsod je

lepljivi pot in bolečina,

ta stvar, ki jo reže meč

vse lepo v njej.

Umazani prsti v njenih ustih

drhtenje v stegnih,

ona vpije v sebi,

steguje ročico medvedku

jo bo slišal zdaj?

A nemi pajacek ravnodušni

gleda s steklenim očmi

srce se je izgubilo pod plišem

utonilo v nič.

O zidovi samo odmevajo

stričevi vzdihi in dež

in noč je gluha

in vse zunaj požira tišina.

Ref.

Sveti bes, moje vse

moja bolečina, ves svet

Sveti bes in kaj je greh

potem ali prej

po svoje prerokuje se.

Petdeset let jih ima

ko zunaj nevihta vedno

sedi v fotelju

lista knjigo, zdaj je

na pesmi krokar.

V pesmi se omenja samec

zamah krila in noč

zloslutna ptica

je samcu edini gost.

Noč kot ta, samec kot on

a krokar, krokar samo

je v tej pesmi

samo norost, to

res ne more biti, res ne.

Prijetno prasketa kamin

on še dalje pije vino

ta hip potrka nekdo

človek se strese

megla mu je nekoga pripeljala.

Kot krokarja iz pesmi,

čeprav si družbe ne

želi,

vendar odpre vrata

in pred njimi zagleda mladeniča

stkanega iz mraka.

Črn plašč, dolgi lasje,

temne oči in bes.

Te oči, ki se zabadajo

naravnost v vest.

Hoče nekaj povedati.

A zmanjka mu besed.

Takrat se zabliska, hkrati

mladeničeva pest

in še ena, pa še ena.

Človek se zgrudi na tla

• Artist:Marčelo
• Album:Treća strana medalje